Tovarna brez šefov

Buenos Aires - Zanon je nenavadna tovarna. Je ena največjih tovarn keramičnih ploščic v Argentini, postavljena v industrijski coni Neuquéna, hitro rastočega mesta v Patagoniji, kakih 1500 kilometrov zahodno od Buenos Airesa.

Vstopiti vanjo pomeni znajti se na 80.000 kvadratnih metrih proizvodnih hal, na skupno 9 hektarjih zemljišča, sredi trušča ogromnih mlinov, ki brez premora drobijo glineno osnovo; impozantnih "atomizatorjev", kjer se v umetnih tornadih staplja blatu podobna snov; ogromnih silosov, ki le-to zlivajo v hidravlične preše; goseničnih trakov in drobnjakarskih robotov; daljinsko vodenih peči in povsem avtomatiziranih sortirnih in pakirnih linij, ki gotove ploščice zlagajo v kartonske škatle. Ko se hrup nekoliko poleže, se zasliši glasba rokerjev Bersuit, pankerjev Attaque 77, metalcev Rata Blanca in drugih argentinskih bendov, ki so v tovarni že imeli svoje koncerte. Ljudje za monitorji, na katerih v stilu Matrice utripajo nerazpoznavni simboli, si vzamejo čas za klepet.

Potovanje v tovarniški monstrum

Pod geslom "Naj odstopijo vsi, naj ne ostane niti eden več!" se je v Argentini konec leta 2001 začela mogočna družbena vstaja, ki ni dosegla le verižnega odstopa predsednikov, temveč tudi lastnikov in direktorjev 180 tovarn in podjetij. V mnogih primerih so jih zaposleni zasedli preprosto tako, da so ostali na svojih delovnih mestih in nadaljevali proizvodnjo brez šefov. Delavke tekstilne tovarne Brukman imajo za seboj takšno izkušnjo. "Kroži govorica, ki potuje po svetu, neka govorica, ki pravi, da obstaja drugačna oblika dela, da je neka alternativa, in ime te govorice, tega upanja, je Brukman," je med svojim šestmesečnim raziskovanjem v Argentini zapisala Naomi Klein. Po 19. in 20. decembru 2001 je tovarna Brukman postala emblematičen primer gibanja osvobojenih tovarn, skoraj nekakšna Meka za aktiviste in raziskovalce družbenih gibanj v Argentini.

Delavke in delavci Zanona so imeli v tem času za seboj že tri leta izkušenj z inovativnimi metodami povezovanja in solidarnosti znotraj in zunaj tovarne. Enaintridesetega novembra 2001 so zasedli zapuščene prostore in organizirali varovanje zalog; decembrsko vstajo so pričakali na hitri cesti pred vhodom v tovarno, kjer so z avtomobilskimi gumami zaustavljali promet; naslednje tri mesece so preživeli v skupnem boju s piqueteri, ob solidarnostni podpori samoorganizirane soseske Centenario in študentskega gibanja na Univerzi Comahue, vse do 2. marca 2002, ko so dokončno zasedli tovarno, v kateri je nekoč vladal zaporniškemu režimu podoben sistem nadzora in sankcij.

Med ogledom tovarne, ki je danes odprta za otroke iz vrtcev, dijake, študente in vse obiskovalce, ki vsakodnevno prihajajo v Zanon, najprej srečam Juana Orellana. Možak pije mate, priljubljen zeliščni napitek, brez katerega bi stroji za njim zamolklo obstali: "Ko sem leta 1996 začel delati v Zanonu, smo bili pod lastniško diktaturo. Nisi se smel pogovarjati, kot to pravkar počneva. Nisi se smel ustaviti niti toliko, da bi s kolegi popil mate." Ena najmodernejših tovarn v Argentini, ki jo je v osemdesetih letih, za nikoli vrnjene milijonske kredite, postavil Luis Zanon, je bila razdeljena na sektorje, zaposleni ločeni po barvah uniforme, označeni s številkami. Carlos Quinimir je stari znanec tovarne, v Zanonu je že dvajseto leto: "Če so opazili, da je v sektorju nekdo drugačne barve, si vedel, da bodo sledile sankcije. Še na stranišče si lahko šel le ob določenem času."

Zaradi narko-kapitalističnega ritma dela, ki ga je narekovala lastniška uprava, je bilo precej nesreč, med njimi kar nekaj smrtnih. Kot pravi Carlos: "Da bi prišli do milijona metrov, so narekovali zelo kratke cikle. Stroje si moral nastavljati v teku. Navadno si izgubil prst ali dva. Ne bom pozabil nesreče pri mlinih, kjer je kolega zmečkala vreča gline. Obležal je mrtev. Medtem ko smo čakali na rešilca, je prišel šef izmene in ga začel vleči stran. Vmes nas je spraševal, kdo bo zamenjal 'tega'. Videti je bilo, kot bi popravljal motor. Ta je zanič, potrebujem drugega."
Asado in nogomet

Upoštevajoč vse nianse kulturnih razlik lahko "asado" prevedemo s popularno balkansko različico: "roštiljada". V obeh primerih gre za družabni prostor, kjer se ob dionizičnem uživanju pečenega mesa razpravlja o politiki vsakdanjega življenja. Alberto Esparza je v Zanonu od leta 1997, kot pripravnik je dobil delo na oddelku za proizvodnjo porcelana: "Sprva ni bilo komunikacije med nami. Edini prostor, kjer smo se lahko pogovarjali o tem, kaj se dejansko dogaja v tovarni, so bili sobotni 'asadi', ki so jih organizirali starejši zaposleni."

Grožnjo neoliberalnih reform, ki jih je vodstvo Zanona začelo uvajati leta 1998, so mladi zaposleni izkoristili za množično zasedbo interne komisije v tovarni. Ponosen na zasedbo interne komisije, ki je bila zgodovinsko v rokah bratov Montes, Esparza nadaljuje: "Čeprav sta bila delavca kot drugi, je bila njuna politika vselej pogajati se v interesu vodstva. Nikoli se nista zavzela za zaposlene, za boj in upor. Večkrat sta ovadila tovariše, ki so se jima zdeli sumljivi." Z vidika nove generacije, ki je kasneje začela upor, je bilo to pomembno, saj so tako prvič dobili priložnost za razprave znotraj tovarne. Z "asadov" so jih začeli prenašati v jedilnico in prve polurne skupščine. Hkrati se je porodila ideja o organizaciji nogometnega prvenstva, na katerem je vsak sektor nastopal s svojim moštvom. V zakulisju prvenstva so izvajali stalni notranji pregled poslovanja tovarne. Kot pravi Cristian Acuna: "Ker je vodstvo začelo govorilo o krizi, smo se šli matematiko. Vsak dan je iz tovarne odpeljalo 20 tovornjakov. Zanon je imel 25-odstotni delež na domačem trgu, poleg tega je izvažal v 30 držav. Temu smo prišteli davčne olajšave in vsa mogoča posojila, ki jih je Zanonu odobrila deželna vlada. Kakšna kriza neki!" Tako so zbirali informacije za argumente v političnem boju. Sledili so korakom in označevali napake. Po drugi strani so nogometni dvoboji postali hrbtenica povezovanja in solidarnosti s protagonisti novih družbenih gibanj.

Junija 2000 je zaradi neustrezne zdravniške pomoči umrl 20-letni Daniel Farras. "Prva pomoč je bila le kulisa, še cevi za kisik so bile prazne," pravi Moya, ki je bil v trenutku nesreče ob Farrasu. "Če bi imeli kisik, bi Daniel preživel." Tokrat so delavci in delavke Zanona prvič ustavili stroje. Zasedli so cesto pred tovarno in ljudi obveščali o dogodku. Osemdnevna akcija nepokorščine je naletela na simpatije pri ljudeh v soseski in veliko podporo pri piqueterih, ki so imeli za seboj že nekaj pomembnih izkušenj, med drugim blokado cest in mostov pred naftno rafinerijo v bližnjem mestu Cutral-Co.

Sočasno s temi dogodki se je formirala lista Marron, glineno rjava udarna levica, ki je decembra 2000 premagala staro sindikalno birokracijo. Deželni sindikat delavcev in zaposlenih v keramični industriji, ki danes združuje štiri tovarne v Neuquénu, je prej deloval po preverjeni šabloni. "Če se je vodstvo odločilo odpustiti 8 zaposlenih, so napovedali 20 odpustitev. Potem je reagiral sindikat, protestiral in se pogajal, vse dokler jim ni uspelo spraviti nazaj na delo 12 ljudi. Tako so se znebili tistih, ki so jih hoteli odpustiti," pojasnjuje Cristian Moya, zatopljen v urejanje zadnje notice na internetni strani www.obrerosdezanon.org.
Zasedba

Leta 2001 je neoliberalizem v Argentini dosegel vrelišče. Surove politike stabilizacije in privatizacije so za večino prebivalstva pomenile brezposelnost in marginalizacijo. Iz milijonskih ekonomsko in socialno izključenih množic, od koder ni bilo več vrnitve v formalne mreže produkcije, je nastalo gibanje piqueterov. Gre za močno družbeno gibanje, ki ne verjame v državo in politične stranke. Uvaja povsem nove metode in prakse družbenega boja, kjer ni nekega organizacijskega načela, pravilnika ali vodje, vse se dogaja in odloča na skupščinah ob "piquetu" - blokadi cest in mostov, kjer zaustavljajo trgovske poti kapitala. O pojmu nove družbenosti gibanje premišljuje od spodaj, v ustvarjanju drugačnih družbenih odnosov. Gradi skupne šivalnice, pekarne, zelenjavne vrtove, ljudske kuhinje, socialne centre, uvaja avtonomno izobraževanje in zdravstvo itn.

Maja 2001 so delavci in delavke Zanona v koordinaciji s piqueteri iz sosednjih mest Allen in Cipolletti postavili 34-dnevni piquet na mostu med provincama Rio Negro in Neuquén, vse dokler ni deželna vlada odobrila posojila, s katerim je vodstvo tovarne vsaj deloma pokrilo izostale plače. Luis Zanon se je v tem času (skupaj s finančnim ministrom Domingom Cavallom in industrijskim magnatom Francom Macrijem) fotografiral na dobrodelnih večerjah v Buenos Airesu, kjer je plačeval po 10.000 dolarjev za obrok, da bi revne rešil pred lakoto. Stanje v tovarni se je še naprej slabšalo, odpuščanje je postalo ekskluzivni način nadzora, vse do novembra 2001, ko se je odločil ugasniti peči. Niso se pustili zlorabiti, šli so pred vladno palačo in zažgali odpustnice.

Tega dne se začenja drugačna zgodovina. 260 od 330 delavcev se je vrnilo pred tovarno in postavilo šotore, v katerih so ostali naslednjih šest mesecev. Generalna skupščina je postala temeljna metoda organiziranja v začasnem taboru pred tovarno, kjer so se samoorganizirali v skupine za prehrano, tisk in obveščanje, varovanje, pravne zadeve itn. Čeprav je bila tako imenovana "operacijska baza" provizorična, so ustvarili nove poti komunikacije in povezovanja: postavljali so piquete, študentje na univerzi so jim pomagali oblikovati in fotokopirati letake, s katerimi so obveščali ljudi v soseski, organizirali so filmske festivale in odmevne koncerte.

Ko je 31. novembra 2001 sodišče izdalo embargo na 40 odstotkov zalog in jih preneslo na delavce, so jih za nadomestilo plačam začeli prodajati v bližnji soseski Centenario. Kasneje so kupce povabili v Zanon, kjer je danes prodajalna keramičnih ploščic; tako je prodaja postala še en medij komunikacije. V času obleganja zapuščene tovarne, ko so bili sami brez denarja, so del keramike podarili lokalni bolnišnici (ki je pred tem 40 let zaman vlagala prošnje na vladne urade), medtem ko so piqueteri poskrbeli za njeno prenovo. V zameno so prejeli izjemno solidarnostno pomoč v hrani, pijači, šotorskih krilih in oblačilih od ljudi v soseski, kar jim je dejansko omogočilo preživetje vse do 2. marca 2002.
Drugačna produkcija je mogoča

V koledarju upora delavcev in delavk Zanona sta dva datuma, ki označujeta zasedbo: 31. november 2001, ko so zasedli zapuščeni objekt in vzpostavili varovanje ter prodajo zalog, in 2. marec 2002, ko so zasedli proizvodne linije in začeli samoupravljati celotno tovarno pod generalno skupščino kot "najvišjo avtoriteto".

S tem se začenja neki družbeni konflikt, ki ga lahko opazujemo na planetarni ravni. Gibanje kmetov v Braziliji, denimo, ne prosi, temveč zasede, si vzame tisto, kar je njihovo, saj obstajajo celo zakoni, ki pravijo, da se zemljišča, ki niso obdelovana, lahko zasedejo in obdelujejo. V ustavah evropskih držav je zapisana pravica do svobodnega gibanja. V ustavah afriških držav piše, da imajo vsi ljudje pravico do pitne vode. Vendar je v praksi tako, da se te pravice ne upoštevajo. Kar se izvaja, je izključna pravica do zasebne lastnine, s popolno podporo državnih oblasti. Če želimo razumeti pomen novembrske zasedbe Zanona, jo moramo uzreti v luči tega skupnega boja, vključno s pravnim, saj označuje drugačen odnos med pravico do lastnine in drugimi pravicami.

Takoj po zasedbi so se začeli mnogi poskusi inkriminacije gibanja: "V presoji kazenskega sodišča smo bili uzurpatorji zasebne lastnine. Vedeli smo, da nas bodo napadli z nalogi za deložacijo, prav tako si nismo delali utvar, da bomo nabavili orožje in se zaprli v objekt, da bi obranili tovarno. Naša ofenziva je bila družbena. Udarili smo s piqueti, obveščanjem in tiskovnimi konferencami," pravi Esparza. Sledila so zastraševanja in celo ugrabitve posameznih akterjev, denimo sodni proces proti Raulu Godoyu in razkazovanje orožja pred njegovimi otroki. "Oktobra smo zasedli tovarno, novembra smo zaustavili promet na cesti in že so začeli proces. Kot dokaz so uporabili posnetke, na katerih so s flomastrom obkrožili tiste, ki so jih iskali," pripoveduje Raul Godoy. Začel se je selektivni pregon, ki vključuje tudi "nove tehnologije", kot je prisluškovanje mobilnim telefonom. "Za nas je to postala folklora. Tvoj telefon uporabijo kot radio. Prejmem neko sporočilo, glede na identifikacijsko številko gre za kolega, dejansko pa vklopijo snemanje razprave na sestanku. To nas je začelo zabavati. Nekoč bi me kolega opomnil, naj izklopim telefon, danes je to nekaj normalnega."

Leta 2004 so se pred sodnico, ki vodi stečajni postopek, srečali iz oči v oči z Luisom Zanonom, ki je imel tokrat ob sebi poleg svojega nasmeška še druge implantate: funkcionarje Svetovne banke in staro sindikalno birokracijo, ki pripada istemu biotipu in si je znatno opomogla zahvaljujoč dobrim odnosom z lastnikom. "To kaže na razsežnost nasprotnika, s katerim se spopadamo. Nevarnost je velika, saj so se proti nam združili mnogi svetovi, ki so napovedali ekonomsko vojno osvobojenim podjetjem in tovarnam," je prepričan Godoy.

Morda je res, uporniki ne upravljajo podjetij in tovarn, kot to narekujejo banke. Primer iz Zanona: 2. marca 2002 so pognali tovarno, ki jo je lastnik zapustil, češ da je v stečaju. Posodobili so proizvodnjo in podvojili produkcijo. Ustanovili so kooperativo FaSinPat (akronim za Fabrica Sin Patrones, v prevodu Tovarna brez šefov). Delajo z dobičkom, vendar imajo vsi enake plače. Ni nadrejenih in podrejenih, o vsem se dogovarjajo na skupščini. Tovarno so odprli za vse in ne le za tiste, ki se pred vrati skrivajo za naročilnico. Namesto srednjeveških evropskih motivov so v sodelovanju s skupnostmi Mapuchev oblikovali linijo keramičnih ploščic, ki stoletni upor staroselskih ljudstev povezuje z devetletnim bojem delavcev Zanona. V tovarni prirejajo koncerte alternativnih bendov, ki privabijo na tisoče ljudi z obrobja Neuquéna in sosednjih mest. Študentje Akademije lepih umetnosti so zunanjo podobo tovarniških hal spremenili v grafite in mozaike. "Ne proizvajamo le keramike, temveč drugačne družbene odnose," dodaja Omar Villablanca. Vsekakor spoštovanja vreden izziv, ki ga lahko opazujemo tudi v Rogu v Ljubljani.

Dnevnikov objektiv - sobota, 05.05.2007
Tekst: G. K.