Tunis, Egipat: kada istočni vetar počisti aroganciju zapada

Bez komunističkog pokreta, bez komunizma. Narodni ustanak o kome govorimo je upadljivo bez partije, bez hegemonske organizacije, bez priznatog vođe.

Piše: ALAIN BADIOU

Istočni vetar prevladava nad zapadnim. Do kada će dokoni Zapad na zalasku, „međunarodna zajednica“ onih koji još uvek veruju da su gospodari sveta nastaviti da deli lekcije lepog ponašanja celom svetu? Nije li apsurdno gledati uslužne intelektualce, vojnike propalog kapitalo-parlamentarizma koji čuvaju već nagriženi raj kako se zanose veličanstvenim narodima Egipta i Tunisa, samo kako bi te divlje narode naučili abecedu „demokratije“? Kakav bedan nastavak kolonijalne arogancije! U situaciji političke bede u kakvoj se nalazimo već tri decenije, nije li očigledno da smo mi ti koji treba sve da nauče od narodnih ustanaka koji su u toku? Ne moramo li mi hitno i veoma pažljivo da proučimo sve što je tamo dovelo do mogućnosti obaranje oligarhijskih, korumpiranih vlada kolektivnom akcijom, naročito u situaciji ponižavajućeg vazalnog odnosa prema zapadnim državama?

Da, moramo biti učenici ovih pokreta a ne njegovi glupi učitelji. Jer ti pokreti, genijalnošću svojih invencija, daju život principima politike za koje već dugo drugi pokušavaju da nas ubede da su zastareli. Naročito principa koji Mara nikad nije prestao da zastupa: kada se radi o slobodi, jednakosti, emancipaciji svi smo obavezani na pobunu.

Ima razloga za pobunu. Naročito jer se naše države i oni koji njima upravljaju (partije, sindikati i uslužni intelektualci) radije okreću upravljanju nego politici, radije zahtevima nego pobuni, radije „dirigovanoj tranziciji“ nego nagloj promeni. Ono na šta nas opominju narodi Egipta i Tunisa jeste da je jedina akcija po meri zajedničkog osećanja skandalozne okupacije državne moći – masovni ustanak. I, u ovom slučaju, da je jedini slogan koji može da sjedini svo mnoštvo u masi: „ti tamo, odlazi!“. Izvanredna važnost pobune, njena kritička moć, u ovom slučaju je to što taj slogan, koga ponavljaju milioni ljudi, daje meru onoga što će biti nesumnjiva i nepovratna prva pobeda: odlazak čoveka na koga se odnosi. I ma šta da se desi posle, ova pobeda narodne akcije, po svojoj prirodi ilegalna, ostaje zauvek trijumfalna. Da jedna pobuna protiv državne moći može biti apsolutno pobedonosna je pouka sa univerzalnom vrednošću. Ova pobeda zauvek naznačava horizont u kome se zajednička akcija izuzima iz autoriteta zakona, horizont koji je Marks nazvao: „odumiranje države“.

Jednog dana, slobodno povezani u oslobađanju stvaralačke snage, narodi mogu da se pojave iz umrtvljujuće prisile države. Upravo zbog toga, zbog te najveće ideje, pobuna koja zbacuje utvrđeni autoritet oslobađa entuzijazam bez granica.



Jedna varnica može da upali čitavo polje. Sve počinje samoubistvom zapaljivanjem jednog čoveka koji je ostao bez posla, kome je zabranjen bedna trgovina koja mu je omogućavala preživljavanje i kome jedna pandurka lupa šamar da bi mu pokazala šta je u ovom prizemnom svetu stvarno. Ovaj čin se u nekoliko dana, nekoliko nedelja, širi sve dok milioni ljudi na udaljenom mestu ne uzvikuju radosni zbog početka sloma moći vlastodržaca. Otkuda ovakva fantastična ekspanzija? Širenje epidemije slobode? Ne. Kako poetično kaže Žan-Mari Glez (Jean-Marie Glaize) „revolucionarni pokret se ne širi zarazom, već rezonancijom. Nešto što se pojavilo ovde rezonira za senkom šoka izazvanog nečim što se pojavilo tamo“. Nazovimo ovu rezonanciju „događajem“. Događaj je naglo stvaranje, ne nove stvarnosti, već bezbrojne množine novih mogućnosti.

Nijedna od njih nije ponavljanje već poznatog. Zato je mračnjački reći „ovaj događaj zastupa demokratiju“ (podrazumeva se – onu koju mi zastupamo na zapadu), ili „ovaj događaj zastupa poboljšanje socijalnog standarda“ (podrazumeva se – napredak naše sitne buržoazije). Ničega deo, rezonirajući svuda, narodni ustanak za ceo svet otvara nepoznate mogućnosti. Reč „demokratija“ u Egiptu praktično uopšte nije upotrebljena. Govori se o „novom Egiptu“, o „pravom egipatskom narodu“, o konstituišućem skupu, o apsolutnoj promeni egzistencije, o neslućenim i ranije nepoznatim mogućnostima. Radi se o novoj ravni koja će zauzeti mesto na kome više nije ona koju je varnica pobune konačno zapalila. Ta nova ravan se drži između objave potpunog prevrata sila i preuzimanja novih zadataka. Između ooga što kaže jedan mladi Tunižanin; „Mi, sinovi radnika i seljaka, smo jači od kriminalaca“ i onoga što kaže jedan mladi Egipćanin: „Od danas, 25. januara, uzimam poslove svoje zemlje u svoje ruke“.

Narod, sam narod, je stvaralac univerzalne istorije. Veoma je začuđujuće što kod nas, na zapadu, vlade i mediji smatraju pobunjenike na jednom trgu u Kairu „egipatskim narodom“. Kako to? Narod, legalan i razumljiv narod, nije li on za ove ljude obično sveden na većinu na nekoj anketi ili izborma? Kako je moguće da iznenada stotine hiljada pobunjenika budu predstavnici naroda od 60 miliona ljudi? To je lekcija koju ne treba zaboraviti, lekcija koju nećemo zaboraviti.

Prešavši određen prag rešenosti, upornosti i hrabrosti narod može koncentrisati svoju egzistenciju na jednom trgu, jednoj ulici, u jednoj fabrici ili na jednom fakultetu… Stvar je u tome što će čitav svet biti svedok te hrabrosti i naročito njenih zadivljujućih dela. Ova dela vredeće kao dokaz da se narod tu održao. Kao što upečatjlivo kaže jedan egipatski protestant: „ranije sam ja gledao televiziju, sada je televizija ta koja gleda mene“.

Rešiti probleme bez pomoći države

U galami jednog događaja narod se sastoji od onih koji znaju da reše probleme koje događaj pred njih postavlja. Tako je od zauzimanja mesta: ishrana, smeštaj, straže, transparenti, molitve, defanzivne borbe – sve je tu da mesto na kome se sve dešava, mesto koje predstavlja simbol, ostane po svaku cenu sačuvano za narod. To su problemi koji, kada se radi o hiljadama ljudi koji stižu odasvuda, izgledaju nerešivi, naročito, i tim pre, što je na tom mestu država nestala. Rešiti nerešive probleme bez pomoći države, upravo to je sudbina jednog događaja, i upravo to čini da jedan narod, iznenada i na neodređeno vreme postoji tu gde je odlučio da se sakupi.

Bez komunističkog pokreta, bez komunizma. Narodni ustanak o kome govorimo je upadljivo bez partije, bez hegemonske organizacije, bez priznatog vođe. Biće vremena da se vidi da li je ova karakteristika snaga ili mana. U svakom slučaju upravo to čini da ova pobuna, u najčistijem obliku od Pariske komune, ima sve karakteristike onoga što treba nazvati komunizmom pokreta. „Komunizam“ ovde znači: zajedničko stvaranje kolektivne sudbine. Ovo „zajedničko“ ima dve naročite karakteristike. Najpre, ono je generičko, na jednom mestu predstavlja čitavo čovečanstvo. Na tom mestu ima svakakvih ljudi koji čine jedan narod, svaka reč se čuje, svaki predlog se preispituje, svaka teškoće se tretira takva kakva je. Zatim, ono prevazilazi sve velike protivrečnosti za koje država pretenduje da jedino ona može njima rukovati bez da ih ikada prevaziđe: između intelektualaca i radnika, muškaraca i žena, bogatih i siromašnih, muslimana i kopta, ljudi iz provincije i ljudi iz velikih gradova…

Iznenada se pojavljuju milioni novih mogućnosti koje se tiču ovih protivrečnosti i za koje je država slepa. Vidimo mlade lekarke iz provincije koje se brinu o povređenima u sred divlje gomile mladića, koje su smirenije nego ikada jer znaju da im niko neće taći ni pramen kose. Vidimo i organizaciju inžinjera koji se obraćaju mladićima iz predgrađa tražeći im da ostanu na mestu, da štite pokret svojom energijom u borbi. Vidimo hrišćane koji na nogama čuvaju stražu bdijući nad muslimanima povijenim u molitvi. Vidimo trgovce kako hrane nezaposlene i siromašne. Vidimo da svako priča sa svoim nepoznatim komšijom. Čitamo hiljadu objava u kojima se život svakoga bez ostatka meša sa velikom Istorijom sviju. Skup ovih situacija i invencija konstituiše komunizam pokreta. Već dva veka jedini politički problem je sledeći: kako učiniti trajnim invencije komunizma pokreta? Samo jedan reakcionaran glas se javlja da odgovori: „to je nemoguće, čak i štetno. Uzdajmo se u državu“. Slava narodima Egipta i Tunisa koji nas podsećaju na jedini pravi politički zadatak: naspram države, organizovati vernost u komunizmu pokreta.

Ne želimo rat, ali ga se ni ne plašimo. Svuda se govorilo o pacifizmu ogromnih manifestacija, i taj mir se vezivao za ideal izborne demokratije koji je pridodat pokretu. Primetimo, međutim, da ima stotine mrtvih, i da će ih biti još svakog dana. U većini slučajeva ovi mrtvi su bili borci i mučenici inicijative, a zatim i zaštite samog pokreta. Mesta od simboličke i političke vrednosti za ustanak su morala biti branjena po cenu žestokih borbi sa policijom i vojskom ugroženih režima. I ko je, ako ne mladi iz najsiromašnijih slojeva, platio životom? Neka se „srednja klasa“ , za koju je naš neočekivani Mišel Alio-Mari (Michele Alliot-Marie) rekao da demokratski vrhunac tekuće epohe zavisi samo od njih, priseti da je u odsutnom momentu opstanak pobune bio garantovan samo potpunim angažmanom narodnih odreda. Nasilje u samoodbrani je neizbežno. Uostalom, ono se nastavlja, u teškim uslovima u Tunisu, i pošto su mladi provincijski aktivisti poslati nazad u svoju bedu.

Možemo li ozbiljno misliti da sve ove nebrojene inicijative i surove žrtve nemaju za cilj ništa drugo do da dovedu ljude do „izbora“ između Sulejmana i El Baradeja, kao što se kod nas žalosno prepuštamo arbitrarnom izboru između Sarkozija i Stos-Kana? Da li je to jedina lekcija ove fantastične epizode?

Ne, hiljadu puta ne! Narodi Egipta i Tunisa nam kažu: podići se, konstituisati javno mesto komunizma pokreta, braniti ga svim sredstvima stalno osmišljavajući nove etape akcije, to je realno univerzalne politike emancipacije. Naravno nisu samo zemlje arapskog sveta anti-narodne i u osnovi nelegitimne, bilo u njima izbora ili ne. Ma kakva im bila budućnost, ustanci u Egiptu i Tunisu imaju univerzalno značenje. Oni zastupaju nove mogućnosti čija je vrednost internacionalna.

Preveo: Ivan Selimbegović

Originalni članak: Le Monde, 18. 2. 2011.

Read more: http://www.kontra-punkt.info/modules.php?op=modload&name=News&file=article&sid=57570&topic=10&newlang=#ixzz1FMDVFTEc

"Vstanite v srednji sloj zakleti ." (Jani Kovačič je na Humanističnem maratonu zapel svežo in aktualno Internacional(n)o)

Uvodna pesem sredinega odličnega nastopa kantavtorja in filozofa Janija Kovačiča na zaključku Humanističnegamaratona 09 2/2 v Atriju Fakultete za humoristične (ups. humanistične) študije v Kopru, je bila nikoli neaktualna Internacionala, ki jo je avtor odlično priredil "Zeitgeistu" pritikajoče in "špikajoče".
Če se komu ob prebiranju spodnjih vrstic poraja kakšno vprašanje je bil moj in zagotovo tudi Janijev namen dosežen.

Internacional(n)a by Jani Kovačič
Vstanite v srednji sloj zakleti,
so tuja vam delavska gorja.
Za avto, ki se pred hišo sveti,
Bi prodali vse kar svet ima.

Raje tv ekran blagrujte,
Inu se bojte dacarja.
Ko vas ujamejo, se brž posujte,
s pepelom slovenskega naroda.

Že se ljudsttvo je zbralo,
v trgovine spet hiti.
Da internacionalno blago si pribori.
Že se je ljudstvo je zbralo,
V trgovine spet hiti,
Da internacionalno blago si pribori.

So naše hiše zdaj trdnjave,
nikomur ne odpremo vrat.
In če se kak inkasant prikaže,
Bi mu najraj' prerezal' vrat.

A če kak revež pač nič nima,
ne hrane in ne oblek.
Prav mu je, kaj se pred delom skriva,
ma še za njih mi je skrbet.

Že se ljudstvo je zbralo,
V trgovine spet hiti.
Da internacinalno blago si pribori.
Že se ljudstvo je zbralo,
V trgovine spet hiti,
Da intenacionalno blaog si pribori.

(Reagge man)

Če ni kruha, so pa igre...

Medtem ko je vesoljna Slovenija v deliriju zaradi "velike" košarkaške zmage nad večnimi rivali reprezentanco Hrvaške, se "nekje tam gori" v Velenju kaže vsa perverznost in objestnost sistema v katerem živimo.

Medtem ko so vsi mediji preplavljeni z naslovi : "Piranski zaliv je naš", "Erazem Slovenija ti je hvaležna", "Zgodovinski uspeh Slovenije", se desettisoči po Sloveniji borijo z mislijo kako zbrati denar za plačilo mesečnih položnic, za hrano in šolske potrebščine svojih otrok.
Seveda ti isti mediji poskrbijo, da večina teh ljudi, ki so "neprilagojeni sistemu" za trenutek pozabi na svoje probleme in da se namesto s kruhom, napojijo z "duhovno hrano" slovenskega patriotizma. Če ni kruha, so pa igre.

Nikakor nočem zmanjševati uspeha košarkarjev reprezentance, saj so za to zmago potrebna leta in leta odrekanj, naporov in treningov in so si fantje vsekakor zaslužili ta uspeh. Toda način kako mediji in skozi medije tudi vladajoča oblast izkoristi uspehe neke ekipe, (ti mladi športniki pa od države ne dobijo prepotrebne podpore in pomoči), čeprav za ta uspeh nimajo nikakršnih zaslug. V pravem trenutku izkoristijo evforijo in se skrijejo za uspehi mladeničev, ki so žrtvovali življenja športu in na njihovih plečih ustvarjajo klimo "uspešna reprezentanca", "uspešna država", oziroma skušajo prepričati svet in državljane v Sloveniji, da se nam vsem lepo godi, da sicer obstajajo neki "majhni" problemi, ampak "večina" v Sloveniji dobro živi, da se v Sloveniji cedita med in mleko itd. Kaj hitro se pozabijo problemi desettisočih delavcev Mure, Steklarske Nove, LTH Škofja Loka, Industrija usnja Vrhnika, STS Maribor, Mipa, Gorenja in drugih...Važno je, da smo "nabrisali" Hrvate! Recept vladarjev, cesarjev in kraljev iz starodobnih časov, kako utišati nezadovoljno množico, so osvojili tudi naši "vladarji", le da nam namesto kruha ponujajo več iger.



Tak perverzen sistem ne bi vzdržal, če ne bi obstajala močna povezava med oblastjo, mediji, delodajalci-gospodarstvom, kapitalisti, neoliberalističnimi akademiki, študentskimi organizacijami in sindikati. Močen vezivni element so politične stranke, ki vse, ne glede na barvo prisegajo enemu in edinemu božanstvu. Kapitalu! Vsi skupaj in vsak posamezno skušajo ohranjati stanje kakršno je in prispevajo k temu, da večina državljanov živi na robu revščine. Upokojenci se borijo iz meseca v mesec z mizernimi pokojninami, delavce odpušajo, izkoriščajo za sramotna plačila, mladi si ne moremo ustvariti družin, nimamo niti nikakršnih možnosti, da bi se zakreditirali (kako ironično ampak resnično), delamo preko študentskih servisov, kjer nimamo nikakršnih socialnih bonitet, niti plačane malice ali prevoza, da ne govorim o tem, da nimamo nikakršnega zagotovila kako dolgo bomo ostali na svojih delovnih mestih. Večina zaposelnih dela preko pogodb za določen čas, priseljeni delavci, ki opravljajo najbolj težaška in brutalna dela, pa so novodobni sužnji, s katerimi delodajalci ravnajo slabše kot z živino.

In na drugi strani so tisti, 5% državljanov iz vrha kapitalistične piramide, ki Slovenije ne vidijo, ali nočejo videti skozi socialno prizmo in si močno prizadevajo, da se ohrani stanje takšno kakršno je, oziroma s sebičnim osebnim pridobitništvom pospešujejo prepad med bogatimi in revnimi.

Medtem, ko si delavci in delavke Gorenja in ostalih podjetij v Sloveniji želijo s protestom in stavko popraviti svoje mizerne plače in zagotoviti delovno mesto in s tem eksistenco v tem "sprevrženem svetu kapitala", so prva ovira na poti do njihovega uspeha delodajalcem naklonjeni sindikati, ki nezadovoljstvo delavcev in delavk in željo po spremembah nevzdržnih razmer, skušajo že v kali zatreti. Tako je predsednik ZZZS-ja Dušan Semolič, takoj ko je slišal, da so delavci Gorenja podpisali peticijo proti vodilnim v svojem sindikatu, zagrozil, da bo vse podpisnike peticije vrgel iz sindikata, hkrati pa bodo morali povrniti kredite, ki jih je večina delavcev vzela preko sindikatov zaradi ugodnejših obrestnih mer. (tako poroča časnik Finance)
Seveda je potrebno omeniti, da so se delavci uprli proti vodstvu sindikata, kjer je vodilni v sindikatu eden izmed družbenikov v družbi Ingor, ki je tudi delni lastnik Gorenja.

Takoj za tem so se pojavile tudi prve grožnje s strani vodilnih v Gorenju, ki si niso želeli medijskega pompa (”Nič ne sme prihajati v javnost. To, kar je v Gorenju, mora potekati brez vednosti države,”), oziroma nadaljnje grožnje, da bo v primeru, da bodo delavci od družbe zahtevali višje plače in kakšne dodatne bonitete, šla družba v štirih mesecih v stečaj. Ali ni Gorenje paradni konj slovenskega gospodarstva? Ali je to le ko se delijo nagrade upravi podjetja in ko se delijo mesta nadzornikov med "preverjenimi" strankarskimi kolegi.

Vodilni so se skušali na najlažji način rešiti upora delavcev in so v navezi s sindikalisti izvajali močen pritisk na delavce. Pritisk so stopnjevali s pomočjo oblasti in medijev, ki delavce ali pustijo na cedilu, kaj hitro pozabijo, "spregledajo", ali pa jim vcepijo strah v kosti, da izvajajo nezakonito stavko, saj le ta ni bila uradno prijavljena in napovedana. Delavcem skušajo odvzeti še tisto zadnje, kar jim je ostalo. MOČ UPORA IN BOJA PROTI IZKORIŠČEVALCEM.

Dragi kapitalisti, s 150 EUR enkratnega plačila delavcem Gorenja niste in nikoli ne boste utišali "uporniškega duha" in moči združenih delavcev v boju za svoje pravice. Alternativa Obstaja in ostali "nesprijaznjeni študentje in študentke" vas podpiramo in smo pripravljeni z vami protestirati proti novodobnim izkoriščevalcem in sužnjelastnikom.

SMRT POSTKAPITALIZMU, ENAKOST IN SVOBODA VSEM LJUDEM

Mile ZukiĆ

Kje so moja jajca ?!

Smo humanisti. Človeški, ljudski, v ospredje postavljamo človeka, posameznika. Izražamo veliko zaskrbljenost nad svetom v katerem živimo in v pravem duhu humanizma ohranjamo nekaj upanja na možnost drugačnega in boljšega sveta. Pa je res tako? Ali nas res skrbi svet v katerem živimo in ali nam je res mar za spremembe trenutnega družbenega stanja. Smo res tako optimistični, kot so bili humanisti 14.,15. in 16.stoletja, ko so ponujali alternativo fevdalno-cerkveni ideologiji.

Ali si sploh še zaslužimo naziv humanisti in ali ni že čas, da humaniziramo humanizem. Ali ni čas, da znova ugotovimo, kakšna je vloga avtonomnega posameznika, ali ni čas, da si povrnemo vero v človeškost in ali ni čas, da izoblikujemo pozitiven odnos do sprememb. Najpomembnejša lastnost avtonomnega posameznika je prav pripravljenost na spremembe in tveganje. Se počutite avtonomno? Ste pripravljeni tvegati? Ste za spremembe ampak ne bi tvegali?
Seveda ne, saj se morate za to odpovedati številnim materialnim stvarem, ki jih imate tako radi in še povrhu vsega bi se morali odpovedati sebičnosti. Fromm bi rekel, da vas je hudo strah, in se bojite, da boste izgubili svojo varnost. Občutek bi imeli, kot da so vas vrgli v morje, vi pa ne znate plavati. Ne veste pa, da bi, če bi odvrgli bergle lastništva in sebičnosti, lahko začeli uporabljati svoje lastne sile in bi samostojno hodili.
Podcenjujete svoje zmožnosti in podcenjujete zmožnosti vaših prijateljev, znancev, sodelavcev, sošolcev in kolegov in podcenjujete vašo skupno moč spreminjanja družbe.



Vas res ne moti, da vas na vaši univerzi ocenjujejo po »menjalni vrednosti«. Da je vaš uspeh odvisen od tega, kako se boste prodali in ste le še prodajno blago. Ne zanima vas več vaše življenje in sreča, vaš »jaz«, temveč le, kako bi se dobro prodali. Vedno morate biti zaželjeni, nekritični, prilagodljivi, neopazni, »nesporni«, »nečloveški«, »nehumanisti« na trgu osebnosti. Sploh nimate osebnosti, ste taki, kakršnega vas želijo. (Fromm, 2004, 133-134)

Zato je nujno znotraj univerzitetnega polja ohraniti kritično-refleksivni habitus kot konstitutivni del avtonomnega znanstvenega polja. (Taja Kramberger) Takoj je potrebno razgaliti, poteptati, uničiti in dokončno zavreči neoliberalistično paradigmo na univerzi in širše.

Naj nam bo cilj ustvarjanje kritičnih posameznikov, ki se bodo borili za humanistično družbo v pravem pomenu besede. Ne skrivaj se! V strahu za lastno preživetje ne pristajaj na kompromise (Manifest za ISH). Dvigni glas in kritično misli. Angažiraj se, protestiraj, upri se in vzpostavi tiste izgubljene družbene vezi, ki temeljijo na solidarnosti, vzajmenem sodelovanju in vzajemni pomoči. Zbudi se, čas se je iztekel.

Tvoja poglavitna naloga v življenju je roditi samega sebe.

Mile Zukić

Tovarna brez šefov

Buenos Aires - Zanon je nenavadna tovarna. Je ena največjih tovarn keramičnih ploščic v Argentini, postavljena v industrijski coni Neuquéna, hitro rastočega mesta v Patagoniji, kakih 1500 kilometrov zahodno od Buenos Airesa.

Vstopiti vanjo pomeni znajti se na 80.000 kvadratnih metrih proizvodnih hal, na skupno 9 hektarjih zemljišča, sredi trušča ogromnih mlinov, ki brez premora drobijo glineno osnovo; impozantnih "atomizatorjev", kjer se v umetnih tornadih staplja blatu podobna snov; ogromnih silosov, ki le-to zlivajo v hidravlične preše; goseničnih trakov in drobnjakarskih robotov; daljinsko vodenih peči in povsem avtomatiziranih sortirnih in pakirnih linij, ki gotove ploščice zlagajo v kartonske škatle. Ko se hrup nekoliko poleže, se zasliši glasba rokerjev Bersuit, pankerjev Attaque 77, metalcev Rata Blanca in drugih argentinskih bendov, ki so v tovarni že imeli svoje koncerte. Ljudje za monitorji, na katerih v stilu Matrice utripajo nerazpoznavni simboli, si vzamejo čas za klepet.

Potovanje v tovarniški monstrum

Pod geslom "Naj odstopijo vsi, naj ne ostane niti eden več!" se je v Argentini konec leta 2001 začela mogočna družbena vstaja, ki ni dosegla le verižnega odstopa predsednikov, temveč tudi lastnikov in direktorjev 180 tovarn in podjetij. V mnogih primerih so jih zaposleni zasedli preprosto tako, da so ostali na svojih delovnih mestih in nadaljevali proizvodnjo brez šefov. Delavke tekstilne tovarne Brukman imajo za seboj takšno izkušnjo. "Kroži govorica, ki potuje po svetu, neka govorica, ki pravi, da obstaja drugačna oblika dela, da je neka alternativa, in ime te govorice, tega upanja, je Brukman," je med svojim šestmesečnim raziskovanjem v Argentini zapisala Naomi Klein. Po 19. in 20. decembru 2001 je tovarna Brukman postala emblematičen primer gibanja osvobojenih tovarn, skoraj nekakšna Meka za aktiviste in raziskovalce družbenih gibanj v Argentini.

Delavke in delavci Zanona so imeli v tem času za seboj že tri leta izkušenj z inovativnimi metodami povezovanja in solidarnosti znotraj in zunaj tovarne. Enaintridesetega novembra 2001 so zasedli zapuščene prostore in organizirali varovanje zalog; decembrsko vstajo so pričakali na hitri cesti pred vhodom v tovarno, kjer so z avtomobilskimi gumami zaustavljali promet; naslednje tri mesece so preživeli v skupnem boju s piqueteri, ob solidarnostni podpori samoorganizirane soseske Centenario in študentskega gibanja na Univerzi Comahue, vse do 2. marca 2002, ko so dokončno zasedli tovarno, v kateri je nekoč vladal zaporniškemu režimu podoben sistem nadzora in sankcij.

Med ogledom tovarne, ki je danes odprta za otroke iz vrtcev, dijake, študente in vse obiskovalce, ki vsakodnevno prihajajo v Zanon, najprej srečam Juana Orellana. Možak pije mate, priljubljen zeliščni napitek, brez katerega bi stroji za njim zamolklo obstali: "Ko sem leta 1996 začel delati v Zanonu, smo bili pod lastniško diktaturo. Nisi se smel pogovarjati, kot to pravkar počneva. Nisi se smel ustaviti niti toliko, da bi s kolegi popil mate." Ena najmodernejših tovarn v Argentini, ki jo je v osemdesetih letih, za nikoli vrnjene milijonske kredite, postavil Luis Zanon, je bila razdeljena na sektorje, zaposleni ločeni po barvah uniforme, označeni s številkami. Carlos Quinimir je stari znanec tovarne, v Zanonu je že dvajseto leto: "Če so opazili, da je v sektorju nekdo drugačne barve, si vedel, da bodo sledile sankcije. Še na stranišče si lahko šel le ob določenem času."

Zaradi narko-kapitalističnega ritma dela, ki ga je narekovala lastniška uprava, je bilo precej nesreč, med njimi kar nekaj smrtnih. Kot pravi Carlos: "Da bi prišli do milijona metrov, so narekovali zelo kratke cikle. Stroje si moral nastavljati v teku. Navadno si izgubil prst ali dva. Ne bom pozabil nesreče pri mlinih, kjer je kolega zmečkala vreča gline. Obležal je mrtev. Medtem ko smo čakali na rešilca, je prišel šef izmene in ga začel vleči stran. Vmes nas je spraševal, kdo bo zamenjal 'tega'. Videti je bilo, kot bi popravljal motor. Ta je zanič, potrebujem drugega."
Asado in nogomet

Upoštevajoč vse nianse kulturnih razlik lahko "asado" prevedemo s popularno balkansko različico: "roštiljada". V obeh primerih gre za družabni prostor, kjer se ob dionizičnem uživanju pečenega mesa razpravlja o politiki vsakdanjega življenja. Alberto Esparza je v Zanonu od leta 1997, kot pripravnik je dobil delo na oddelku za proizvodnjo porcelana: "Sprva ni bilo komunikacije med nami. Edini prostor, kjer smo se lahko pogovarjali o tem, kaj se dejansko dogaja v tovarni, so bili sobotni 'asadi', ki so jih organizirali starejši zaposleni."

Grožnjo neoliberalnih reform, ki jih je vodstvo Zanona začelo uvajati leta 1998, so mladi zaposleni izkoristili za množično zasedbo interne komisije v tovarni. Ponosen na zasedbo interne komisije, ki je bila zgodovinsko v rokah bratov Montes, Esparza nadaljuje: "Čeprav sta bila delavca kot drugi, je bila njuna politika vselej pogajati se v interesu vodstva. Nikoli se nista zavzela za zaposlene, za boj in upor. Večkrat sta ovadila tovariše, ki so se jima zdeli sumljivi." Z vidika nove generacije, ki je kasneje začela upor, je bilo to pomembno, saj so tako prvič dobili priložnost za razprave znotraj tovarne. Z "asadov" so jih začeli prenašati v jedilnico in prve polurne skupščine. Hkrati se je porodila ideja o organizaciji nogometnega prvenstva, na katerem je vsak sektor nastopal s svojim moštvom. V zakulisju prvenstva so izvajali stalni notranji pregled poslovanja tovarne. Kot pravi Cristian Acuna: "Ker je vodstvo začelo govorilo o krizi, smo se šli matematiko. Vsak dan je iz tovarne odpeljalo 20 tovornjakov. Zanon je imel 25-odstotni delež na domačem trgu, poleg tega je izvažal v 30 držav. Temu smo prišteli davčne olajšave in vsa mogoča posojila, ki jih je Zanonu odobrila deželna vlada. Kakšna kriza neki!" Tako so zbirali informacije za argumente v političnem boju. Sledili so korakom in označevali napake. Po drugi strani so nogometni dvoboji postali hrbtenica povezovanja in solidarnosti s protagonisti novih družbenih gibanj.

Junija 2000 je zaradi neustrezne zdravniške pomoči umrl 20-letni Daniel Farras. "Prva pomoč je bila le kulisa, še cevi za kisik so bile prazne," pravi Moya, ki je bil v trenutku nesreče ob Farrasu. "Če bi imeli kisik, bi Daniel preživel." Tokrat so delavci in delavke Zanona prvič ustavili stroje. Zasedli so cesto pred tovarno in ljudi obveščali o dogodku. Osemdnevna akcija nepokorščine je naletela na simpatije pri ljudeh v soseski in veliko podporo pri piqueterih, ki so imeli za seboj že nekaj pomembnih izkušenj, med drugim blokado cest in mostov pred naftno rafinerijo v bližnjem mestu Cutral-Co.

Sočasno s temi dogodki se je formirala lista Marron, glineno rjava udarna levica, ki je decembra 2000 premagala staro sindikalno birokracijo. Deželni sindikat delavcev in zaposlenih v keramični industriji, ki danes združuje štiri tovarne v Neuquénu, je prej deloval po preverjeni šabloni. "Če se je vodstvo odločilo odpustiti 8 zaposlenih, so napovedali 20 odpustitev. Potem je reagiral sindikat, protestiral in se pogajal, vse dokler jim ni uspelo spraviti nazaj na delo 12 ljudi. Tako so se znebili tistih, ki so jih hoteli odpustiti," pojasnjuje Cristian Moya, zatopljen v urejanje zadnje notice na internetni strani www.obrerosdezanon.org.
Zasedba

Leta 2001 je neoliberalizem v Argentini dosegel vrelišče. Surove politike stabilizacije in privatizacije so za večino prebivalstva pomenile brezposelnost in marginalizacijo. Iz milijonskih ekonomsko in socialno izključenih množic, od koder ni bilo več vrnitve v formalne mreže produkcije, je nastalo gibanje piqueterov. Gre za močno družbeno gibanje, ki ne verjame v državo in politične stranke. Uvaja povsem nove metode in prakse družbenega boja, kjer ni nekega organizacijskega načela, pravilnika ali vodje, vse se dogaja in odloča na skupščinah ob "piquetu" - blokadi cest in mostov, kjer zaustavljajo trgovske poti kapitala. O pojmu nove družbenosti gibanje premišljuje od spodaj, v ustvarjanju drugačnih družbenih odnosov. Gradi skupne šivalnice, pekarne, zelenjavne vrtove, ljudske kuhinje, socialne centre, uvaja avtonomno izobraževanje in zdravstvo itn.

Maja 2001 so delavci in delavke Zanona v koordinaciji s piqueteri iz sosednjih mest Allen in Cipolletti postavili 34-dnevni piquet na mostu med provincama Rio Negro in Neuquén, vse dokler ni deželna vlada odobrila posojila, s katerim je vodstvo tovarne vsaj deloma pokrilo izostale plače. Luis Zanon se je v tem času (skupaj s finančnim ministrom Domingom Cavallom in industrijskim magnatom Francom Macrijem) fotografiral na dobrodelnih večerjah v Buenos Airesu, kjer je plačeval po 10.000 dolarjev za obrok, da bi revne rešil pred lakoto. Stanje v tovarni se je še naprej slabšalo, odpuščanje je postalo ekskluzivni način nadzora, vse do novembra 2001, ko se je odločil ugasniti peči. Niso se pustili zlorabiti, šli so pred vladno palačo in zažgali odpustnice.

Tega dne se začenja drugačna zgodovina. 260 od 330 delavcev se je vrnilo pred tovarno in postavilo šotore, v katerih so ostali naslednjih šest mesecev. Generalna skupščina je postala temeljna metoda organiziranja v začasnem taboru pred tovarno, kjer so se samoorganizirali v skupine za prehrano, tisk in obveščanje, varovanje, pravne zadeve itn. Čeprav je bila tako imenovana "operacijska baza" provizorična, so ustvarili nove poti komunikacije in povezovanja: postavljali so piquete, študentje na univerzi so jim pomagali oblikovati in fotokopirati letake, s katerimi so obveščali ljudi v soseski, organizirali so filmske festivale in odmevne koncerte.

Ko je 31. novembra 2001 sodišče izdalo embargo na 40 odstotkov zalog in jih preneslo na delavce, so jih za nadomestilo plačam začeli prodajati v bližnji soseski Centenario. Kasneje so kupce povabili v Zanon, kjer je danes prodajalna keramičnih ploščic; tako je prodaja postala še en medij komunikacije. V času obleganja zapuščene tovarne, ko so bili sami brez denarja, so del keramike podarili lokalni bolnišnici (ki je pred tem 40 let zaman vlagala prošnje na vladne urade), medtem ko so piqueteri poskrbeli za njeno prenovo. V zameno so prejeli izjemno solidarnostno pomoč v hrani, pijači, šotorskih krilih in oblačilih od ljudi v soseski, kar jim je dejansko omogočilo preživetje vse do 2. marca 2002.
Drugačna produkcija je mogoča

V koledarju upora delavcev in delavk Zanona sta dva datuma, ki označujeta zasedbo: 31. november 2001, ko so zasedli zapuščeni objekt in vzpostavili varovanje ter prodajo zalog, in 2. marec 2002, ko so zasedli proizvodne linije in začeli samoupravljati celotno tovarno pod generalno skupščino kot "najvišjo avtoriteto".

S tem se začenja neki družbeni konflikt, ki ga lahko opazujemo na planetarni ravni. Gibanje kmetov v Braziliji, denimo, ne prosi, temveč zasede, si vzame tisto, kar je njihovo, saj obstajajo celo zakoni, ki pravijo, da se zemljišča, ki niso obdelovana, lahko zasedejo in obdelujejo. V ustavah evropskih držav je zapisana pravica do svobodnega gibanja. V ustavah afriških držav piše, da imajo vsi ljudje pravico do pitne vode. Vendar je v praksi tako, da se te pravice ne upoštevajo. Kar se izvaja, je izključna pravica do zasebne lastnine, s popolno podporo državnih oblasti. Če želimo razumeti pomen novembrske zasedbe Zanona, jo moramo uzreti v luči tega skupnega boja, vključno s pravnim, saj označuje drugačen odnos med pravico do lastnine in drugimi pravicami.

Takoj po zasedbi so se začeli mnogi poskusi inkriminacije gibanja: "V presoji kazenskega sodišča smo bili uzurpatorji zasebne lastnine. Vedeli smo, da nas bodo napadli z nalogi za deložacijo, prav tako si nismo delali utvar, da bomo nabavili orožje in se zaprli v objekt, da bi obranili tovarno. Naša ofenziva je bila družbena. Udarili smo s piqueti, obveščanjem in tiskovnimi konferencami," pravi Esparza. Sledila so zastraševanja in celo ugrabitve posameznih akterjev, denimo sodni proces proti Raulu Godoyu in razkazovanje orožja pred njegovimi otroki. "Oktobra smo zasedli tovarno, novembra smo zaustavili promet na cesti in že so začeli proces. Kot dokaz so uporabili posnetke, na katerih so s flomastrom obkrožili tiste, ki so jih iskali," pripoveduje Raul Godoy. Začel se je selektivni pregon, ki vključuje tudi "nove tehnologije", kot je prisluškovanje mobilnim telefonom. "Za nas je to postala folklora. Tvoj telefon uporabijo kot radio. Prejmem neko sporočilo, glede na identifikacijsko številko gre za kolega, dejansko pa vklopijo snemanje razprave na sestanku. To nas je začelo zabavati. Nekoč bi me kolega opomnil, naj izklopim telefon, danes je to nekaj normalnega."

Leta 2004 so se pred sodnico, ki vodi stečajni postopek, srečali iz oči v oči z Luisom Zanonom, ki je imel tokrat ob sebi poleg svojega nasmeška še druge implantate: funkcionarje Svetovne banke in staro sindikalno birokracijo, ki pripada istemu biotipu in si je znatno opomogla zahvaljujoč dobrim odnosom z lastnikom. "To kaže na razsežnost nasprotnika, s katerim se spopadamo. Nevarnost je velika, saj so se proti nam združili mnogi svetovi, ki so napovedali ekonomsko vojno osvobojenim podjetjem in tovarnam," je prepričan Godoy.

Morda je res, uporniki ne upravljajo podjetij in tovarn, kot to narekujejo banke. Primer iz Zanona: 2. marca 2002 so pognali tovarno, ki jo je lastnik zapustil, češ da je v stečaju. Posodobili so proizvodnjo in podvojili produkcijo. Ustanovili so kooperativo FaSinPat (akronim za Fabrica Sin Patrones, v prevodu Tovarna brez šefov). Delajo z dobičkom, vendar imajo vsi enake plače. Ni nadrejenih in podrejenih, o vsem se dogovarjajo na skupščini. Tovarno so odprli za vse in ne le za tiste, ki se pred vrati skrivajo za naročilnico. Namesto srednjeveških evropskih motivov so v sodelovanju s skupnostmi Mapuchev oblikovali linijo keramičnih ploščic, ki stoletni upor staroselskih ljudstev povezuje z devetletnim bojem delavcev Zanona. V tovarni prirejajo koncerte alternativnih bendov, ki privabijo na tisoče ljudi z obrobja Neuquéna in sosednjih mest. Študentje Akademije lepih umetnosti so zunanjo podobo tovarniških hal spremenili v grafite in mozaike. "Ne proizvajamo le keramike, temveč drugačne družbene odnose," dodaja Omar Villablanca. Vsekakor spoštovanja vreden izziv, ki ga lahko opazujemo tudi v Rogu v Ljubljani.

Dnevnikov objektiv - sobota, 05.05.2007
Tekst: G. K.

O strpnosti do nacional-socialistov, nacistov in fašistov, ter širjenju sovraštva slovenske politike

Omejevanje rasističnega, nacističnega in diskriminatornega mišljenja, govora in dejanj, bi moralo biti odraz zgodovinskega napredka človeštva in odraz zgodovinske izkušnje, ki nam je jasno pokazala, kaj nam lahko tovrstno mišljenje prinese.

Nismo v 30.letih 20.stoletja, ko se bomo spraševali, ali je nacionalsocializem edina možna rešitev takratne recesije...in bomo dopuščali politike izključevanja...oziroma ideje rasizma in šovinizma...upam, da smo se vsaj nekaj iz zgodovine naučili o 2.svetovni vojni, fašizmu, nacizmu, koncetracijskih taboriščih, arijski rasi, holokavstu itd.

Še enkrat je potrebno poudariti, ker večini v naši deželici to še vedno ni jasno, da svoboda govora NE POMENI SVOBODE RASISTIČNEGA, NACISTIČNEGA, ŠOVINISTIČNEGA IZRAŽANJA in PRAKS DISKRIMINACIJE...
Tovrstna mišljenja, izražanja, govori in organizacije MORAJO BITI KAZENSKO PREGANJANI, ker obstaja v naši ljubi državici tudi neki 63. člen Ustave RS, ki pravi ,da je Protiustavno vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni.

Edino, če nam kdo noče prodati starih krščanskih naukov : ljubi svojega sovražnika, ali pa še boljše : če te nekdo udari mu nastavi še drugo lice...
Če bi se naši dedki in babice tako strpno vedli do nacizma in fašizma, potem bi vsi ljudje naše deželice danes govorili nemško, nas pa itak ne bi bilo, ker bi naše prednike v nekem koncentracijskem taborišču sežgali, zaplinili, delovno izčrpali do smrti ali pa zmasakrirali na nekem medicinskem poizkusu.

Auf wiedersehen...

Mile Zukić

ps : Drugo vprašanje je, za nek drug prispevek, zakaj v Sloveniji še vedno nimamo urejene zakonodaje na področju omejevanja nestrpnega govora, oziroma širjenja sovraštva...
Zato, ker bi potemtakem večina naših poslancev sedela na Dobu, njihove kampanje pa bi bile argumentativno prazne in brez ključnih odgovorov na družbene probleme, saj ne bi smeli blatiti Romov, "ciganov", Izbrisanih, tujih delavcev iz "južnih" republik, "čeurjev", "šiptarjev", "bosancev" in ostalih pripadnikov tovrstnega izrazoslovja, ki jih pozna slovenska politika v predvolilnem času in tudi skozi čas celotnega mandata.


Odgovor na komentar Matije Krkača :

Sovraštvo je očitno na obeh straneh, skrbi in preseneča me tisto na strani študentov FF!

Dogodek sam po sebi ni zanimiv in vsak vidi resnico s svojimi očmi, udeleženci posplošeno v dveh skrajnostih.
Mar je omejevanje mišljenja, tudi nacističnega, odraz strpnosti? Omejevanje ni ustrezno dejanje ob izključno in samo nestrinjanju.... Berite dalje

Smrt fašizmu in svobodo narodu!

Slovenski VASIZEM

Alternativa Obstaja podaja mnenje na zadnje dogodke kapitulacije levo-desničarske oblasti Boruta "lepega" Pahorja, pred neonacistično, nacionalistično peščico stranke SSN (Stranke strpnega naroda). Nam "dragi" in "korektni" vodja levih-desničarjev, iz dneva v dan kaže, da je kronično nesposoben maneken. Tepta ga trohica primitivcev, ki prisegajo na črnega osla.

Alternativa Obstaja ne podpira širjenja nacionalističnih čustev v Sloveniji, zato referendum o vstopu Hrvaške v teroristično organizacijo NATO ni potreben. Pri tem pozivamo širšo javnost, da prisegajo na zdrav razum in kmečko pamet. Slovenija je vedno bila in vedno bo strpna in multikulturna skupnost.

Hrvaški vstop v Nacistično Amerikanistično Teroristično Organizacijo ne podpiramo, saj bratom Hrvatom želimo samo najboljše. Nekoč nam boste še hvaležni.

Slovenske politike pa pozivamo, da izstopijo iz te fašitoidne kapitalistično-fundamentalistične organizacije, ki bo slej ko prej odvržena na smetišče človeške zgodovine.


PS :

Uporabimo čisto kmečko logiko :

Zakaj Karantanija nima nič s Slovenci in Slovenijo...
- Karantánija (tudi Korotán) je bila slovanska plemenska kneževina v Vzhodnih Alpah. Nastala je v 7. stoletju in je obstajala skoraj 300 let. Najverjetneje je bila najstarejša slovanska državna tvorba.
- Prvo omembo sploh besede Slovenec je moč najti v letu 1550 s prvo knjigo...toda že v trenutku, ko je Trubar to besedo uporabil, so se že vsi prebivalci naših in širših območij počutili za Slovence...kljub temu, da za to besedo še sploh slišali niso nikoli v življenju oziroma, da so vsi prebrali Abecednik in Katekizem, kjub takratni 99,5 % nepismenosti.

Dejstvo je, da so se predniki današnjih Slovencev, zaradi slabih prometnih povezav, kmečkega načina življenja, ki ni spodbujal raziskovanja širšega območja, neobstoja danes nam poznanih medijev, identificirali z vasjo v kateri živijo.
Še danes lahko opazujemo rivalstvo, v nekaterih primerih celo sovraštvo med sosednjimi vasmi...in močno pripadnost kraju v katerem so ljudje rojeni, oziroma v katerem so preživljali otroštvo...LAHKO BI CELO UPORABIL IZMIŠLJENI IZRAZ, da v Sloveniji ni najmočnejši niti nacionalizem, niti regionalizem, temveč vasizem.

Enak proces prenosa iz identifikacije z vasjo na indentifikacijo z "zamišljenim/izmišljenim"narodom v 19.stoletju so prešli tudi vsi ostali narodi,...Podajam le nekaj kratkih primerov...

Nemce (ki so pripadali številnim plemiškim, fevdalnim posestvom in niso čutili nikakršne povezave s prebivalci neke druge posesti, vse do stoletja nacionalizmov, za Nemce celo zelo pozno po letu 1871), Hrvate (še danes je težko prepričati številne t.i.Hrvate, da so v resnici resnično Hrvati...govorimo o Istranih, Dalmatincih, Slavoncih, Šokci, Bunjevci, ), Srbe (kašno zvezo ima čas srednjeveške Srbije, v kateri so se knezi glede na dane razmere in koristi odločali ali bodo pripadali Zahodno katoliški ali pa Vzhodno pravoslavni veri z današnjo Srbijo, razen te, da je Srbska pravoslavna cerkev 500 let izpirala možgane ljudem dotičnega območja, da se je večer pred kosovskim bojem zbralo 12 knezov (12 apostolov), ki so se pripravljali na odhod v nebeško kraljestvo, raje kot v turški jarem, knez Lazar se za svoj "narod" žrtvuje in postane nesmrten (Jezus Kristus). Med temi 12 "srbskimi knezi" seveda obstaja tudi izdajalec Vuk Branković (Juda Iškariot), ki zbeži s kosovega polja v ključnem trenutku in po veličastni borbi in junaški smrti Miloša Obilića, največjega "srbskega" junaka, ki ubije kljub neverjetni straži Murata, njegovo telo in njegovo glavo med vsemi padlimi borci, nekaj dni po vojni najde kosovka devojka (ikonografija) = Marija Magdalena, ki objokuje smrt velikega junaka...
vsi miti, zgodbe, so podobne pravljicam o Janku in Metki in Rdeči kapici, samo, da namesto rešitelja človeštva ne vidite v lovcu, ki reši babico in rdečo kapici, temveč v Jezusu Kristusu, ki z dotikom vse bolezni pozdravi, hodi po vodi in celo ustane od mrtvih, kar pa se ni več nikomur posrečilo že 2000 let.

Ne pozabite tam zgoraj med oblaki je en stric, ki vseh 6 milijard ljudi opazuje in če ne bomo pridni, nas bo po smrti za kazen spravil v pekel, ampak kljub vsemu nas ima ta striček RAD, oziroma kot reče papež : PAPEŽ MA VAS RAD !!!

Govoriti o Slovencih v zgodnjem srednjem veku »ne pomeni nič drugega kot nacionalizirati zgodovino za nazaj; pomeni ustvarjati imaginarno sliko nacionalne zgodovine, preden se je ta sploh začela...

Mit o hlapčevski naravi slovenskega naroda se povezuje z mitom o izgubljeni državi, Karantaniji, in nenehnem hrepenenju po njej.* Rdeča nit zgodbe je, da so se Slovani (v mitski različici kar Slovenci) kot avarski podložniki na današnje ozemlje naselili konec 6. stoletja, se uspeli osamosvojiti in si ustvariti lastno državo, potem pa so jih zasužnjili Nemci in v nemškem suženjstvu so ostali do prve svetovne vojne (Koroška, »zibelka slovenstva«, pa sploh za vedno). Tovrstna mitologija
je sicer značilna za vse srednjeevropske in tudi druge narode, ki so ali naj bi imeli neko obliko državnosti v zgodnjem srednjem veku (čeprav nacionalnost v tistem času ni imela nobene vloge), potem pa so jo izgubili. Hlapčevska percepcija, ki je bila v precejšnji meri tudi sestavni del zgodnjega slovenskega znanstvenega zgodovinopisja, je ustvarila več stereotipov, ki sestavljajo celoto mita, funkcionirajo pa tudi vsak zase.

Prvi del mita tako na primer govori o Nemcih kot najhujših slovenskih sovražnikih; vlekel se je do konca osemdesetih let 20. stoletja in se je izgubil šele, ko so to mesto v slovenski zavesti prevzeli Srbi; Avstrija, še posebej pa Nemčija pa sta v času osamosvajanja postali slovenski zaveznici. Seveda je novodobni strah pred Nemci imel realno podlago najprej v mednacionalnih (tudi fizičnih) spopadih v drugi polovici 19. stoletja, ko so Nemci dominirali v marsikaterem okolju na Kranjskem in v drugih pokrajinah, »nemški trdnjavski trikotnik« (Cvirn 1997) pa je zlasti obvladoval Spodnjo Štajersko,3 nato v šovinističnem ravnanju avstrijskih Nemcev med prvo svetovno vojno in ob njenem koncu, še posebej pa v nacističnem etnocidu nad Slovenci med drugo svetovno vojno.

Drugi del mita govori o nepretrgani identiteti Slovencev od 6. stoletja dalje, čeprav »so bile identitete prebivalcev takrat drugačne. Prebivalci severno od Karavank so se imeli za Karantance in tako so jih imenovali tudi njihovi bavarski in langobardski sosedi, medtem ko so južno od njih živeli Karniolci«, obe ljudstvi sta bili slovanski, ne pa tudi slovenski

* Del iskanja te povezave je tudi v simbolih – npr. predlogih, da naj bi v slovenski grb prišel karantanski panter, po Jošku Šavliju »vsakega Slovenca simbol«.

prof. dr. Božo Repe (zgodovinar na UL FF v Ljubljani o mitih) izvleček iz članka Mitske predstave pri Slovencih

Janez MurathođiĆ